Stric mraz preriše otroške risbe cvetlic na okensko šipo …
Pripoveduje: Judita Hahn Kreft.
Napisala: Marija Vogelnik.
Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1974.
Dober večer, otroci. Ej, zdaj je tu že zima in mraz.
Tale mraz pa ima zelo prijaznega sorodnika, dedka mraza.
Še nekaj dni pa bodo tu njegovi praznični dnevi in bodo žrele otroške oči.
Ampak do takrat bo treba še malo počakati.
Zato ne mislimo zdajle na dedka Mraza.
Spomnimo se tistega, ki nas vsak dan zbada v nos in reže v ušesa.
Torej o mrazu bo beseda.
Bilo je pozimi.
Ceste so bile pokrite svežim snegom in hišniki so trkali z lopatami ob pločnik.
Po ulicah je stal mraz v najlepšem prazničnem kožuhu.
Bil je njegov čas.
V šolski sobi je bilo hladno.
Stara in betežna peč, ki je že nekaj let čakala na zasluženi pokoj, se je neznansko prehladila in je dobila revmatizem.
Dimila se je, slabo gorela in kajpak niti na silo ni pregrela velikega prostora.
Otroci po klopeh so hukali v premrle prste.
Bilo je tako hladno, da bi učiteljica najraje poslala šolarje domov in vpisala v šolski dnevnik počitnice zaradi mraza.
Vendar je vedela, da so vse mame odšle zjutraj v službo, prej pa skrbno pogasile ogenj po štedilnikih, tako da je doma še dosti bolj hladno.
Otroci pa so kar naprej cepetali z nogami.
Se presed in puhali v premrle prste.
Medtem je zunaj stopal mraz v najlepšem prazničnem kožuhu mimo hiš in zrak je bil vse bolj hladen.
V razredu je postalo tako hladno, da so celo računi v šolskih zvezdkih zmrznili in so se črke v šolski knjigi skrčile od mraza v dve gubi.
Zdaj je učiteljica naročila otrokom, naj vse knjige, zvezke in črnilo pospravijo pod klopi.
Na klop pa položijo svinčnike in čopiče, papir in b.
Risali bomo poletje, je rekla.
Mogoče nas ogreje.
Slikali bomo poletne rože in jih postavili v poletne vaze.
Cvetele nam bodo v razredu in upam, da nam bo vsaj malo bolj toplo ob njih.
Gotovo nam bo bolj toplo.
Tako so otroci sredi zime risali poletje in slikali oranžne, rdeče in rumene rože.
Vsak je naslikal svojo vazo in vtaknil vanjo svoj poletni šopek.
Po V razredu je rdeče zažarelo, zadehtelo je po poletju, kot bi se v razredu menjala letni čas in koledar.
Črke so koj skočile spet po konci in računi so se spet odtajali.
Tudi stari peči je popustil kašelj in revmatizem se ji je precej izboljšal.
Medtem pa je zunaj po cesti stopal mraz v najlepšem prazničnem kožuhu.
Včasih se je približal kaki hiši, da pogleda skozi okno, kako se kaj kdo stiska k peči in kako se zmrznjeno drži.
Mimogrede se je ozrl v šolsko okno.
Zagledal je otroke, ki so sredi zime čarali poletje in mu je bilo všeč.
Obstal je in gledal.
Otroci pa so risali in slikali, dokler vse vaze niso bile polne, vse rože v njih poslikane.
Potem so jih obesili po steni.
Spodobami so jo tako prekrili, da ni bilo vmes niti za dlan prostora.
Šolska stena je cvetela.
Mraz pa je stal in stal.
pod šolskim oknom in gledal po razredu.
Ko je učiteljica po pouku ugasnila in zaklenila šolska vrata, je mraz še vedno stal pod šolskim oknom.
Ko so se otroci že davno vrnili domov, ko so mame že davno zakorile v štedilnikih in skuhale in razdelile večerjo in ko so hiše zagrnile okna, je mraz še vedno stal in gledal rože.
In ko ga prav nihče ni več videl, saj so bile ulice že čisto prazne, je potegnil iz kožuha svoj ledeni svin.
Mogoče pa je kar odlomil z roba strehe kos ledene sveče.
Gledal je otroške risbe in podobe in prerisoval bujne rože, težke vrtnice, nežne marjetice, pa zateljive georgine in razigrane mačehine cvetove, nemirni slak in drobne kapucinčke.
Risal je in stekla šolskih oken so se spreminjala v bleščeči šop ledenih rož.
Rizbe so prekrile in zast šolska okna.
Rdečih, rumenih in oranžnih vročih barv na šolski steni ni bilo več videti.
Mraz ni mislil nanje.
Risal je ledene rože, bele, hladne kot kristal in polne mrzlih isker.
Bile so mu najbolj všeč.
Tako všeč, da jih je narisal še po oknih drugih hiš.
Risal jih je vso mrzlo noč in tudi drugo mrzlo noč.
Tako všeč, da jih je risal vsako mrzlo noč.
Tako všeč, da jih še danes riše vsako mrzlo noč, kadar je njegov čas.
In zdajle je njegov čas in še veliko dni in noči nam bo risal ledene rože.
Iz tople sobe jih je lepo gledati in se čuditi njihovi lepoti.
Prijetno toplo vam bo nocoj v postelji.
Lepe sanje vam želim in voščim lahko noč.